Dopust 2010

Konec poletja in vročih pasjih dni,Z Baronom smo se odpravili dopustovat na slovensko obalo.
Obiskali smo znamenitosti in skrite kotičke.Ker sonce ni bilo več tako pripekajoče, je Baron lahko užival v dolgih sprehodih tudi sredi dneva. Branil pa se ni tudi senčke Dolgih vinskih trt.

1. ROJSTNI DAN


Minilo je 365 dni od določenega dne. Marsikomu ne pomeni nič. A pred tolikimi dnevi se je pri družini Rutar skotilo 2. leglo bernijev. Skotili so se Belladona, Bast, Baron, Byron in Bono. Vsak teden smo vneto čakali slikice, kako se razvijajo naši berniji. Pri 4. tednih pa smo jih lahko šli končno pogledat in izbrat naše lepotce. Tako sva se odločila za Barona, ki je Natašo takoj polizal po nosu. In to je bilo to. S tem si je Baron zapečatil usodo, da gre kasneje z nama v Ljubljano in še kasneje na Dolenjsko.

Leto je hitro minilo. Baron je extremno hitro rasel in pri 11. mesecih se je že zelo približal svoji končni velikosti, ki mu še ni čisto jasna. Spremembe velikosti pri bernskih planšarjih so zelo hitre in ne morejo tako hitro dojeti, kaj se jim dogaja.


S koncem avgusta (pri starosti 6.mesecev) sta Baron in Nataša začela obiskovati malo šolo pri Alenki oz. ŠKD Bajka v Lj-Črnuče. Bil je še mali medvedek, vendar sta obiskovala tečaj s skupino psov velikih velikosti. Tako je spoznal dalmatinca Tita, labradorko Lu... Sam sem ju spremljal na tečaje kadar sem le mogel. Tako smo v sklopu male šole obiskali živalski vrt, šli na sprehod po centru Ljubljane in Tivoliju ter se naučili kako ravnati v določenih situacijah. Izpopolnili pa smo tudi naše predhodne poskuse izpolnjevanja ukazov Sedi!, Taco!, Five! (ki sem jih že objavil pred časom).

V tem letu pa smo imeli tudi manjše težave z zdravjem. Ker pa imamo inštruktorico Alenko, ki je vedno na voljo, smo tudi te težave rešili. Na njeno opozorilo, da obstaja sum na kužni kašelj (kljub temu da je redno cepljen), smo se obrnili na veterinarja, ki je preprečil to okužbo. Smo pa imeli bronhitis. Kar pomeni, da kuža kašlja tako kot da bi se hotel zadušiti, začne smrčat in ob naporu (veselje, ko prideš domov; daljši sprehodi in tek,...) močno kašlja in se začne dušiti. Hrana mu sicer še diši, vendar ne toliko. Veterinar nam je priporočil, da v času jemanja antibiotikov in še kakšen teden po tem ne sme biti zunaj oz. gre samo na potrebo (v tem obdobju je bilo že hladno in deževno). Na našo srečo je Baron hitro okreval. Ker pa je imel preveč energije, ki je ni imel kam usmeriti, nama je začel uničevati razne papirje, reklame, itd..

Vendar kljub njegovim izpadom nagajanja in uničevanja (kar sva ga odvadila z omejenim prostorom in posodo vode), je bilo veliko lepih dogodkov in spoznavanja drugih lastnikov psov in njihovih ljubljenčkov ter izmenjavanja izkušenj. Tako da sva prišla do zaključka, da nama je Baron popolnoma spremenil življenje. In si je za svoje dosežke zaslužil za 1. rojstni dan čokoladno torto in darila (frizbi, presušeno kračo,...).
Najine želje zanj pa so, da bi še dolga leta "kravžljal" živce, da bi mu omogočila kakovostno in lepo življenje polno dogodivščin.











































Hvala Rutarjevim, ker so nama tako iskreno predstavili pasmo in nama zaupali, da je Baron lahko z nama.

Ljubljana 2010 razstava

Pa je za nami še ena razstava.Čeprav uvrstitve niso bile nevem kako visoke pa smo z našim napredkom zelo zadovolnji.Tokrat je Baron že veliko lepše tekel pa tudi zopke je postil pogledati.Vndar pa nas vseeno čaka še ekaj dela preden bo tudi naš nastop stoodstoten.

Baron in prvi sneg

No pa smo ga le dočakali,prvi sneg.
Nepopisno veselje Barona kako skače v snegu,lovi snežinke in neskonno uživa.
Ker pa je bilo v Ljubljani malo manj snega smo se odpravili tja kjer ga je bilo napretek.Vikend lepo vreme in naš izlet na dolensko kjer je baron neskončno uzival.Pa kaj bi govoril saj slike povejo več kot tisoč besed.

Moja prva in Baronova druga razstava.

No, pa je za nami še ena rastava, ki je bila tokrat prelomna zame.
Zjutraj smo se odpravili v Šempeter pri Novi Gorici, kjer se je odvijala pasja razstava Vrtojba 09.
Tokrat je bila za našega bernija že druga razstava. Razstave smo se udeležili, ker je bila specialna razstava za bernske planšarje in sva želela dobiti kolikor toliko realno oceno najinega Barona.

Napočil pa je čas, da tudi sam poskusim "hendlat" Barona. No, če mene vprašaš, ne vem, kdo je imel večjo tremo jaz ali Baron. Pa vendarle, sva z malo zapletov tudi midva prebila led. V kategoriji najmlajši med samčki pa sva imela tudi konkurenco, katera naju je z oceno sodnika prehitela (pa nič hudega). Bolj kot želja po uvrstitvi, sem čakal opis sodnika. In prišel je. Zopet smo dobili oceno "perspektivno" (kar po mojem mnenju za moje prvo razstavljanje niti ni tako slabo). Smo pa zato toliko bolj zadovolnji z opisom sodnika, saj ima Baron pravilno velikost, lepo oblikovano glavo, eleganten vrat... Pa da ne bodo samo hvale, ima tudi nekaj kritik, saj je še mladič in malce sramežljiv ter brez koordinacije. Z oceno sva zadovoljna, saj se negativne lastnosti da odpraviti z rednim treningom. Malce drugače pa bi bilo, če bi dobil negativen opis za lastnosti, ki se jih ne da odpraviti, popraviti.

Društvo prijateljev in ljubiteljev bernskih planšarskih psov pa se je močno potrudilo in poskrbelo, da smo vsi razstavljalci psov in naši psi, ki so se v svojem razredu dobro odrezali, prejeli pokale. Društvo je imelo svojo stojnico, kjer so predstavili klub in našo najljubšo pasmo. Obiskovalci pa so se lahko malce posladkali in seznanili z dejavnostmi društva.

Baron je razstavo oz. ozadje razstave, kjer vsi čakamo, da bomo na vrsti, zelo dobro prenesel. Najbolj so mu bile všeč samičke iste pasme in je bil precej živahen. Sam se zelo rad vrti v krogih drugih psov, saj je neizmerno družaben kuža in ga vse zanima. Obiskovalcem se je nastavljal pred objektiv in se prepustil čohanju. Po končanju razstave specialke pa smo se odpravili domov, saj smo bili vsi utrujeni od včerajšnjih priprav in zgodnjega vstajanja, da pridemo pravi čas na prizorišče. Baron je z veseljem pomalical svoj zasluženi obrok in smo se odpravili proti domu. Tako močno je bil utrujen, da je celo pot domov prespal v boksu in si tudi doma vzel pošteno dolg počitek.

Pa se vidimo na naslednjih razstavah.

Prva razstava.

No pa smo dočakali tudi prvo razstavo.
Kjer pa smo dobili oceno perspektivno.


Komaj čakam naslednjo razstavo, kjer bo specjalka za bernske planšarje.

UZIVAJTE V GLEDANJU FILMČKA.

OBISK MALE ŠOLE

Zdaj je pa prišel tudi čas, da je naš Baron skupaj z Natašo končno obiskal malo šolo. Po intenzivnem brskanju po netu in straneh KD, smo našli društvo, ki izvaja tečaje tudi čez poletje. In tako smo se v sredini avgusta 2009 vpisali v malo šolo v ŠKD Bajka k Alenki.
Za Barona je to pravi užitek, ko vohlja okrog za ostalimi sošolci in jih ovohava, ker si želi novih spoznanj. Našel si je celo prijatelja Tita - dalmatinca, ki se ga vedno močno razveseli in katerega je na prvem skupnem sprehodu namočil v Savo. No, upam, da Tito ne bo imel zaradi tega težav z vodo.



Kmalu po začetku prvih ur male šole, nam je naša trenerka pripravila presenečenje. Obisk ZOO-ja. Želeli smo ujeti hranjenje morskega leva, vendar smo zaradi razmer na obvoznici zamudili. Pa nič zato, vseeno smo se sprehodili in obiskali druge živali.
Baron je že takoj pred vhodom začel ovohavati in hiteti, saj mu je bil vonj popolnoma nov in ga je moral preučiti. Ko pa je zavohal, da prihajajo še sošolci in psi, ki jih še ni videl oz. spoznal, pa je hitel, da bi jim povedal, kaj vse je že ovohal, na kaj ga ta vonj spominja...
Takoj po vstopu v ZOO, smo se zapodili lepo v koloni do tigrov. Nekateri so se boječe umaknili na varnostno razdaljo. Ostali (med njimi tudi naš "firbec") pa so tiščali svoje smrčke v leseno ograjo, da bi v njih prišlo čim več novega zanimivega vonja.


Pa smo zelo kmalu jih zapustili ter obiskali opice, ki so nas zaslišale že na daleč in našega Barona pošteno prestrašile. Prvič odkar je v novem domu, se je močno zaustavil in skril svoj kosmati rep med noge ter se potuhnil. Pa smo tudi to premagali, saj ni hotel biti strahopetec pred sošolci, predvsem pa ne pred sošolkami.
Tako smo počasi hodili po ZOO-ju in obiskali volkove, ki se niso zmenili za nas, slona, leva in levinjo, ki sta leno poležavala v poznem popoldanskem sončku, različne papige, labode, kenguruje in lame, ki so se samo nastavljale fotoaparatom, za nas in kužate pa se ni nihče od njih nič brigal. Kot da nas ni.